Družina: prave pijavke (Hirudinidae)
Red: brezžrelaste pijavke (Arhynchobdellida)
Razred: sedlaši (Clitellata)
Velikost: 5-20 cm
Razširjenost: raztreseno (nazaduje)
Življenjski prostor: manjše stoječe vode, počasi tekoči potoki, mrtvice, kanali, zamočvirjeni predeli
Ogroženost vrste: vrsta je ogrožena
Varstveni status vrste: noben (?)
Odrasli osebki: telo je plosko s hrbtno-trebušne strani, ozko kolobarjasto, po zgornji strani večinoma rjavo, olivno ali rjavo-zeleno, s tankima, vzdolžnima, svetlorjavima ali oranžnima črtama na vsaki strani ob katerih so temne pike. Vzdolž bočne strani poteka na vsaki strani rumena črta, ki deli trebušno in hrbtno stran. Trebušna stran je večinoma rumeno-črno lisasta. Na obeh straneh telesa sta priseska, na zadnjem delu je posteriorni prisesek, ki je večji in služi za oprijemanje, na sprednjem delu je anteriorni prisesek, ki je manjši in ima trojne čeljusti v katerih je okrog 100 drobnih zobcev. Z njihovo pomočjo se prisesajo in prebodejo kožo gostitelja (sled, ki jo pri tem pustijo, ima obliko kroga in na glavo obrnjene črke Y).
Obnašanje in razvoj: medicinska pijavka se že stoletja uporablja v medicini, v glavnem za "puščanje slabe krvi", saj pri ugrizu v kri gostitelja sprosti antikoagulante, kot je hirudin, ki preprečujejo strjevanje krvi. Obenem pa v rano sprostijo tudi anestetike in druge snovi (uporablja se predvsem pri preprečevanju krvnih strdkov in preprečevanju sepse krvi), zato prisesane pijavke žrtev načeloma ne začuti. Odrasli osebki lahko v enem obroku zaužijejo več kot 10-kratno lastno težo krvi, kar jim zadostuje, da preživijo tudi po leto dni brez hrane. Odrasli osebki so dvospolniki (hermafroditi), ki se razmnožujejo spolno (ob srečanju si partnerja izmenjata pakete sperme). Jajčeca odlagajo v rumenkastih, kokonom podobnih paketkih blizu vode, na senčnih in vlažnih mestih. Premikajo se s pednjanjem, zelo dobro pa tudi plavajo z valovitimi gibi telesa.
Podobne vrste: južna medicinska pijavka (Hirudo verbana) - navadna konjska pijavka (Haemopis sanguisuga).
