Družina: čebele (Apidae)
Red: kožekrilci (Hymenoptera)
Razred: žuželke (Insecta)
Velikost: 18-20 mm (matica); 10-15 mm (delavka); 15-17 mm (samec)
Razširjenost: zelo pogosto
Življenjski prostor: gojeno v čebelnjakih
Ogroženost vrste: vrsta ni ogrožena
Varstveni status vrste: noben
Delavka: zelo prepoznavna. Glava je ovalno trikotna, z velikimi, črnimi očmi, porasla z rjavkastimi dlakami. Na temenu so razvite pikčaste oči (ocelli). Tipalnice so temne, z dolgim prvim členkom in prelomljene. Oprsje je temno, gosto rjavodlakavo, skoraj zaokroženo. Zadek je podolgasto valjast, koničast, temno pasast, segmenti po robovih porasli s svetlejšimi dlakami. Krila so prosojna, dobro ožiljena, rahlo krajša od zadka. Noge so črnorjave, prvi členki stopalc (tarzov) na zadnjih nogah so močno povečane, široke, porasle s ščetinicami in skupaj s prav tako povečanimi golenmi (tibiae) tvorijo "koš" za zbiranje peloda. Imajo razvito želo, ki je preobražena leglica, povezana s strupnimi žlezami in se ob piku odtrga iz telesa.
Matica (kraljica): je precej večja od delavk, z večjim, temno-rdeče pasastim zadkom, segmenti so precej široki. Krila so mnogo krajša od zadka. "Koš" na zadnjih nogah ni razvit. Ima razvito želo.
Samec (trot): po velikosti je nekje med matico in delavkami. Oči ima precej velike in zbližane (prekrivajo večji del glave). Zadek je precej temen, tako dolg kot krila. "Koš" na zadnjih nogah ni razvit. Prav tako nimajo žela.
Obnašanje in razvoj: medonosna čebela je s človekom povezana že od prazgodovine, širom po svetu so jo razširili nekje v 17. stol. Obstaja več podvrst oz. različic, med katerimi je tudi kranjska čebela (Apis mellifera carnica). Zanje je značilna socialno-kastna ureditev, pri čemer so vse delavke sestrske. Matica z nenehnim izleganjem jajčec obnavlja in širi čebeljo družino. Z izločanjem posebne snovi (kraljičin feromon) zavira razvoj ovarijev pri delavkah, zato so te "podložne" in se ne razmnožujejo (pri tem so celo agresivne do sovrstnic, ki kljub zaviralnemu feromonu kraljice včasih izležejo jajčeca). Delavke v svojem dokaj kratkem življenju opravijo več različnih del v satovju, sprva hranijo in čistijo matico, kasneje izletajo nabirat pelod in nektar. Samci (troti) se razvijejo iz neoplojenih jajčec in imajo haploidno število kromosomov (matica in delavke imajo diploidno število kromosomov). Delavke v poletnih dneh živijo od 2 do 7 tednov, v jesensko-zimskem obdobju tudi več mesecev. Matica živi navadno 3 do 4 leta, samci 1 do 3 mesece. Čebelje družine lahko štejejo več 10.000 osebkov, navadno nekje 40.000 - 60.000 osebkov na sezono. Vosek, ki je gradnik satovja, čebele izločajo iz luskic na trebušnih segmentih. Vsaka satnica je šesterokotne oblike. Nekatere zapolnijo z medom (kompleksna zmes nektarja, peloda, sladkorjev in čebeljih encimov) ali pelodom, spet druge služijo kot kamrice za razvoj jajčec, ličink in bub. V satovju je lahko čez poletje precej visoka temperatura, zato jo čebele uravnavajo z vibriranjem kril, kar povzroča hlajenje, spet čez zimo na enak način dvignejo temperaturo. V satovju je tudi ugodno okolje za razvoj številnih parazitov, od različnih virusov, bakterij, gliv in vse do različnih parazitov in parazitoidov, ki pripadajo pršicam (Acarinae) in žuželkam. Čebele se zoper mikroorganizme ubranijo s posebno snovjo imenovano propolis. Proti zajedalskim pršicam, kot je npr. varoja, se borijo s skupinsko nego, pogosto pa večje vsiljivce dobesedno pregrejejo s svojimi telesi. Čebele so zelo priljubljene pri pridelovalcih medu, razvila se je tudi posebna veja apikulture, ki vključuje posebne zdravilne in sproščujoče tehnike ob poslušanju zvoka brenčanja čebel v zaprtih čebelnjakih.
Podobne vrste: nekatere vrste iz družine znosk (Megachilidae).
